Od spominov se bolj slabo živi, vseeno se pa v deževnih dneh in praktično neletljivem aprilu najde čas za urejenja le teh.
V četrtek 24.3. ob 7h sem v službi objasnil, da moram tisti dan malo prej iz službe in da naslednji dan lahko tudi v celoti pozabijo name . Ker je “malo prej” relativen pojem je verjetno kdo čudno gledal na moj prazen stol ob 9h. Z dvema taskoma v mislih sva bila zmenjena s Tomom, da greva na Ambroža. Ko smo se peljali na štart pa zaradi rahle inverzije sledi sprememba in sledi odločitev za iti malo višje na Kržišče, kjer je precej boljša pozicija za zgodnje letenje. Ravno ko smo prišli gor je štartal svoje popotovanje po kamniških alpah Primož Suša in tako sem ugotovil, da sem še preveč časa delal, ker bi pol ure več prišlo zelo prav v celotnem dnevu.
Kmalu smo bili vsi v zraku in tudi meni je postalo jasno, da ima dan velik potencial in da gremo v Julijce. S Tomom sva lepo in hitro napredovala proti Dobrči, katera ima ponavadi svoje muhe, a tokrat naju je takoj izstrelila na 2.500 m. Termika je bila močna in takoj je bil čas, da se izkoristi zadnjo stopničko pospeševalnika da mogoče tudi kam pridemo. Nato sva šla direktno na Begunjščico, hitro mimo Stola, a potem naju je splaknilo iz Golice, kjer sem proti grebenu z gasom letel 15 km/h, hm? V Julijcih bo super si rečem! Tom se je moral kar potruditi za odrešilno termiko, jaz sem pa k sreči že takoj peljal drugo in kot se je izkazalo boljšo manj grebensko linijo iz Stola.
Nad Hrušico sva nato skupaj povrtela steber in sledilo je letenje čez Mojstramo v dolino Vrata. Dan je bil brez oblakov, a suh zrak v kombinaciji z odličnim gradientom brez inverzij v višjih plasteh je postregel res z izjemnimi višinami.
Priklop grebena je bil enostaven, le padalu je bilo treba občasno pokazati, kdo je gospodar, ker termika je bila izjemno močna a hkrati tudi lepa.
Ko sva spet pridobila spodobno višino sva šla naprej čez Škrlatico, Stenar, Pihavec. Razgledi so bili res izjemni, tako kot prej in kasneje čez celoten dan.
Severno triglavsko steno sem nekajkrat preplezal z različnimi zgodbami - od tavanja vsepovsod ob iskanju izhoda iz smeri v megli, do tega, da mi je na štant priletelo kamenje in je šel štrik na dva dela. Tokrat pa čista romantika!
Nato sva šla naprej čez Pihavec in proti Velikem špičju, kjer sem zagledal Franeka, Gabija in Francija, ki so prileteli iz druge smeri. Ker nisem vzel fotoaparata, sem vedno iz žepa vlačil telefon in upal na minuto miru v zraku za beleženje spominov.
Ker sem se en čas bolj ukvarjal z razgledi kot z letenjem, je Tom dobil en steber malo pred mano in mi je ušel naprej, tako da sem sam nadaljeval z letenjem do jezera pod Krnom, kjer sem obrnil. Od tam sem nadaljeval do Tolminskega kuka in sledila je sprememba smeri v Bohinj oz. na Pršivec. Tu bi mi prav prišlo tistih zamujenih 30 minut, katere bi potreboval, da bi se zapeljal še čez Tolmin.
V vremenski napovedi je bil popoldan rahel JZ veter in res je bil Pršivec izjemno spihan, tako da mi ob obilici lovljenja padala ni ostal v najlepšem spominu. Nadaljeval sem potem na Tošc in Veliki Draški vrh, kjer sem končno spet bil nagrajen z udobno višino. Čez Pokljuko sem šel prvič iz te smeri, po vrhu vsega sem bil še sam in je zelo zanimiv občutek letenja čez neskončne gozdove. Na Debeli peči sem nato do konca izkoristil steber in pogled iz slabih 3.000m je res izjemen in sproščujoč.
Na Debeli peči sem opazil, da je smer vetra direktno proti Stolu in namesto klasične smeri proti Golici sem se usmeril direktno v Stol, ker sem se hotel izogniti vzhodniku na Vajnežu. Ta linija se je na ta dan izkazala za čisto zmago, saj je letelo non stop 50-60 km/h, L/D pa 15-20 - noro res! Če bi pa vmes slučajno videl, da ne bo šlo tako, bi se pa odpeljal nekam za Jesenice.
Stol sem priklopil z dobro višino, le termika ni bila čisto tam, kjer bi morala biti. Nato sem se peljal na Begunjščico, kjer ponavadi sledi nabiranje čim več višine za preskok na Gozd. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, sem si mislil, da bo 2.650 m dovolj in res je bilo, čeprav sem izpustil Dobrčo in prišel na Gozd na 1.100m, ker sicer ni visoko, je pa dovolj za nadaljevanje proti štartu. Klasično je sledilo nekaj matranja za osvojitev Storžiča, gor mi je pa bilo jasno, da imam v doletu točko, kjer smo dopoldan začeli letenje.
Odletena trasa je razvidna spodaj, bil je res lep uvod v izjemne dneve letenja ob koncu marca. Prvič sem šel v Julijce iz te smeri ter prvič tudi nazaj, veliko sem se naučil za dneve, ko bo šlo še bolj zares :)
Se vidimo v zraku!
Marko