Ja, prav ste prebrali, čeprav se verjetno sedaj marsikdo sprašuje, če se tam tudi leti. Leti se lahko povsod po svetu, le vprašanje je, kakšno je letenje, se sploh sme leteti, kaj se zgodi, če pristaneš med levi in tako dalje. Na Madžarskem levov ni, skoraj tako kot levi so pa redki tudi hribi, a enega smo vendarle našli nekje na jugu. Ravno prav visokega, da je super izhodišče za neskončno ravnico.
Tole je bil moj drugi poizkus letenja iz 442 m visokega grička imenovanega Szársomlyó. Do vznožja hriba je približno 5 ur vožnje, torej ni čisto vseeno, kakšno je vreme, ker se le za spust ne splača voziti tja, čeprav je bilo ob prvem obisku pred 3 tedni res bolj slabo zaradi dežja prejšnji dan.
Napoved je tokrat bila super, visoke baze oblakov, precej vetra v višjih plasteh in solidna termika. V realnosti pa vemo, da potem skoraj nikoli ni ravno tako. Stvari je treba jemati optimistično in tako smo se nabrali jaz, Erzo, Andrej Krajnc in pa šofer Zdenko. Brez šoferja si ne predstavljam iti leteti tja, ker se lahko zadeve zelo zakomplicirajo pri vračanju do avta, ker se običajno leti v eno smer brez planiranega povratka.
Za volanom smo se menjali, tako da je vožnja malo lažje minila in ob 10h dopoldan smo že bili pod hribom. Na hrib je potrebno iti peš, pol ure hoje sicer dobro dene, da se malo raztegnejo noge. Hrib se nahaja v parku in je menda neka dnevna omejitev števila pilotov na 30. Sicer je pa tako, da pol hriba manjka, ker je tam aktiven kamnolom, ampak pustimo podrobnosti - denar je sveta vladar.
Na Madžarskem se je razširil dober glas tudi od klubske H&F tekme teden nazaj in hitro je stekla debata z domačimi piloti na štartu. Oblaki so med tem časom kmalu bili povsod naokoli in ob 12h smo šli vsi v zrak in potem direktno v prvi steber na skoraj 1.700 m nadmorske višine, noro dobro sem si mislil pri sebi, Erzo je pa potrdil, da je to prava redkost in se bi strinjal glede na izkušnjo 2 tedna prej. Oblaki so bili pa sicer kot narisani, ampak žal ne dolgo.
Po res super začetku in zelo hitrih 40 km sem bil kmalu zelo zelo nizek takoj po mojem prvem preletu Donave. Preleteti to mistično reko prvič je res poseben občutek, nekako si misliš, da si že daleč od doma.
Medtem, ko sem izkoriščal prvega jokerja, je Andrej že odbrzel naprej in kmalu zašel v težave pod 80% pokritim nebom in ta dan nisva več skupaj. Sicer nas je bilo na začetku za celo eskadriljo, z Andrejem sva spredaj diktirala tempo, vsake toliko časa je kdo odpadel, kar je nakazovalo, da vendarle ne bo enostavno.
Nadaljevanje je bilo solo, meni je uspelo priti do baze oblaka in že sem glede na hitrost računal, koliko bo ura ob tem tempu, ko bi lahko bil na znamki 200 km. Žal se je pa potem vse pokrilo in termika je bila zelo šibka, poleg vsega je pa še veter izginil neznano kam. Drugič.
Zelo sem bil vesel, ko sem izkoristil že drugega jokerja in preletel 100 km, potem je pa sledilo še 35 km životarjenja dokler ni zmanjkalo vsega - vetra, termike, sonca.
Pristal sem na prašičji farmi, kjer me je možakar zagrabil za nahrbtnik, ga mi vrgel na tla in rekel, da bo klical policijo. Sem mu poizkusil razložiti, da imam notri padalo, pa se nisva najbolje razumela. Pokazal sem mu, da nisem ukradel prašiča, potem sem pa zagrabil nahrbtnik in šel hitro na cesto, kjer so me čez 15 minut že pobrali sotrpini. Med tem časom me je nadletel še Erzo in skupina nekaj Madžarov, katerim je uspelo pripraskati še 10 km dlje.
Na koncu je sledil še najbolj mukotrpen del enodnevnega izleta - vožnja domov. Ker smo leteli proti vzhodu, je navigacija pokazala, da potrebujemo do doma še dve dodatni uri, torej skupaj 7.
Še drugič v dveh tednih sem si rekel, da je dovolj Madžarske za letos. Mogoče pa le še grem?
Marko