Veliko nas razmišlja o zimskem oddihu v toplih krajih, če pa to lahko združimo z letenjem je pa še toliko bolj prijetno. Letos januarja sva se tja odpravila člana kluba Marko in Franci, poleg naju pa še Vesna in Andrej iz idrijskega Luftmandlca ter Boštjan iz Lastovke Logatec.
V zadnjih dveh letih vsi vemo, kaj se je dogajalo in z nekoliko čudnimi občutki in vsak z najmanj dvema injekcijama v rami le dočakamo 14. januar, ko nastopi trenutek resnice in odgovor, ali nam res uspe priti tja. Potovanje je minilo brez večjih zapletov, tudi občasen dvom, ko opazujemo potnike s celimi fascikli dokumentacije je bil odveč, vedno nas je rešil vsem dobro znani dokument s QR kodo.
Ciljno letališče je bilo v kolumbijskem mestu Cali. Mesto ima 2,22 mio prebivalcev, njegovo ime pa je v svet ponesel sloviti Cartel de Cali, ki je bil svoje čase glavni izvoznik bele opojne substance, kokaina. Tu se naša pot še ni končala, saj je sledila 2-urna vožnja v verjetno za kolumbijske razmere vas, Roldanillo. Roldanillo ima 32.000 prebivalcev, januarja in februarja, ko je tu glavna sezona, se jim pridruži še nekaj sto pilotov lačnih čudovitih razmer za letenje.
Tja smo prišli v zgodnjih jutranjih urah, vsi zelo utrujeni, a v nastanitvi pri Doris kmalu dobimo odličen zajtrk, ki je stalnica našega dopusta in odličen vir energije za letenje. Kljub popolni nenaspanosti hitro zbistrimo um in že je na vrsti prvi letalni dan, za katerega se izkaže, da je uvod v en teden res izjemnega vremena. Tam sem bil že leta 2019, letos je bila sicer baza oblakov precej nižja, več je bilo vlage, a vseeno se je naredilo nekaj čudovitih dnevov.
Štartni hrib se imenuje Aguapanela, menda je sedaj v lasti Mehičanov, kateri imajo zadaj na pobočjih plantaže avokada, katerega uporabljajo za krinko tihotapljenja drog. Saj veste, z bananami so zadnje čase bile težave. Za prevoz na štart imamo najetega kar svojega šoferja z imenom Pedro. Vsak dan nas je pričakal pred hišo in odpeljal kamor smo želeli.
Prvi dan je na vrsti 4 ure spoznavanja zraka, naslednjih 6 dni sem pa bil v zraku 5-6,5h. Ne vem točno, kako mi je uspelo zdržati v takem tempu toliko časa, a kaj drugega kot leteli, jedli in ležali tako nismo počeli. Večinoma sva letela skupaj s Francijem, želela bi si več skupnega letenja tudi z ostalimi, a nekako sva bila ali prehitra ali peljala čisto svoje linije, kdaj pa tudi šla prva izmed množice pilotov v zrak in se prikazala nazaj pozno popoldan.
Letenje na tej lokaciji je večinoma zahtevno, dopoldan je v hribih že takoj močna termika, a se posledično ni težko obdržati v zraku, popoldan pa lahko napačna odločitev na ravninskem delu privede do hitrega pristanka, če ne prej pa, ko zapiha močan veter iz zahodne obale Kolumbije. Ta veter nastane, ko hladen zrak prodira v notranjost razgrete celine in lahko je zelo močan, običajno to pomeni hitro prizemljitev o kateri treba razmišljati že prej, da letiš v varni poziciji in so pristanki v doletu.
Zračni prostor je omejen tako proti severu, kot tudi proti jugu, zlasti zaradi letališč, a to ni večja ovira za dolgo letenje. Čez nekatera mesta treba paziti, da letiš dovolj visoko, kot je na primer čez Tuluo. Hkrati so mesta tudi dobri generatorji popoldanske termike, tako da smo jih velikokrat preleteli.
Z logistiko vračanja v Roldanillo smo se ponavadi začeli ukvarjati po pristanku, čeprav to večinoma ne predstavlja težav. Treba je paziti, da je v nahrbtniku še dovolj pijače v primeru pristanka na kakšnem oddaljenem polju, ker je lahko vročina neznosna. Prevozna sredstva so na razpolago zelo različna, od moto taxijev, konjskih vpreg, avtomobilov in prenatrpanih lokalnih avtobusuv. Skupno vsem pa je, da so izjemno poceni.
Kava je obvezna sestavina potovanj po Kulumbiji, plantaže so večinoma v hribovitih področjih, ker se ravninske dele splača izkoristiti za kaj drugega.
V drugem tednu nismo imeli najboljšega vremena, a je tudi to prišlo prav, da smo se vsaj malo odpočili od napornega prvega tedna in si ogledali kakšno drugo znamenitost.
Nekatere ulične poslikave so zares lepe, toplo priporočam tudi ogled muzeja slikarja, kiparja in karikaturista Omarja Raye.
Kulumbija je država z veliko katoličani, pravzaprav se skoraj na vsakem koraku čuti ta vpliv, sploh pa če te kje povabijo v svojo hišo. Ljudje so zelo prijazni, jih ima pa veliko še krvave spomine na izgube svojcev, ki so bili vpleteni ali pa so le po nesrečnih naključjih prišli navzkriž s tolpami tihotapcev drog. Naš šofer nam je povedal, da stvari ponovno gredo na slabše s prihodom mehiških kartelov, a mi se kot turisti nismo počutili prav nič nelagodno.
Hrana je na splošno dobra in ne tako zelo drugačna, kot bi morda pričakovali. Najbolj všeč mi je bilo lokalno sadje in sveže iztisnjeni sokovi, kateri so prava poslastica za sladkosnede kot sem jaz sam. Veliko bolj polen okus in aroma, kot smo navajeni, tako da je bilo kar težko spet v trgovini doma kupovati eksotično sadje, ki nima prav veliko skupnega s tistim tam.
Seveda je pa hrana ena izmed stvari, katero najbolj nestrpno pričakujem v novih okoljih in ta nam je dajala res polno energije. Redki deževni dnevi so tudi z njeno pomočjo hitro minevali in ponovno smo imeli nekaj lepih dni za letenje. Ker so v istem obdobju potekala tekmovanja, smo zadnji teden uporabljali druge bližnje štarte, ki so bili prav tako super.
Kaj naj povem za zaključek? Moj drugi obisk Kolumbije in zagotovo se še vrnem, saj je to res lepa dežela z izjemno prijaznimi ljudmi, ki znajo uživati tudi v tistem malem, kar imajo, možnost dobrega letenja je pa le dodatna motivacija za pakirati kovčke.