Bil je nepozaben letalni dan, zgodba gre pa takole.
Napovedano je bilo nekaj zahodnika in ko sem zjutraj preveril zadnjo Skysight in Austrocontrol napoved je padla dokončna odločitev za “na izi v Karavanke”. Austrocontrol ne napoveduje prav pogosto tako dobre termike za tiste kraje, tako da je bila odločitev jasna. V mojem SeeYou plannerju se najdejo razni čudni skrivnostni in malo manj skrivnostni še nikoli neodleteni taski in ta je bil eden izmed njih. Plan je obstajal od takrat, ko smo leteli čez Kanalsko dolino iz Bele peči in sem se spraševal, le kje treba obrniti, da bo povratna 200 km iz Krvavca? Obrniti treba vzporedno z Nassfeldom, kjer je 100 km ravne linije. Teorija je bila, da letiva tja večinoma z vetrom, ter tudi nazaj z vetrom, ampak saj vemo, kako je potem v praksi.
Za družbo sem prepričal še Francija, ki je sicer vedno malo skeptičen glede mojih traparij, ampak nekako mi je potem vedno hitro za petami 😄 Ko sva na blagajni plačevala gondolo in inkasantu rečem, da imava ZPLS kartice in da imamo popust reče, ja ja, 15 EUR je s popustom po osebi za padalce. Kaj, a ste fu****ni? Ko smo šli na Stoderzinken in spali v apartmaju smo zraven dobili še kartico za zastonj cestnine in gondole. Saj ne, da pogrešam ta denar, ampak vseeno je fajn, da veste.
Na štartu pri kapelici je pihalo še čez, a kaj kmalu se je prebudila termika in ko sva planincem razložila, da se da prileteti tudi kam dlje od Cerkelj sva bila ob 10:40 pripravljena za akcijo. Nekaj minut prej sem čakal še bika, da mi je šel iz poti, nato je pa sledil nizek prelet grma in po nekaj zavojih sem že bil v termičnem stebru. Vario je kazal povprečje 1,8 m/s, max 5 m/s in sem samo rekel hvala Austrocontrol za točnost glede moči in časovnice in že sem bil 900m višje 😈 Pod bazo sem bivakiral ter počakal Francija že z Dobrčo v mislih, ker pač s tako višino sem vedel, da se ne bo treba ukvarjati s Potoško goro. Dobrča je bila kar v redu kot za žensko, z največjimi muhami na gorenjskem. Hitro sva se znašla spet visoko in šla proti Begunjščici, cilj je pa bil, da sva ob 13h v Kranjski gori. Letenje je šlo kar v redu, le 15 minut sva bila prepozna v KG. Mogoče časovnica ni bila OK, nekaj je bilo pa tudi na tem, da sva hotela biti čim višja ob preskoku v neznano Kanalsko dolino.
In res, čez mejo sva se odpeljala s 3.000 m in že sem se videl visoko nekje nad Trbižem. Ampak letenje ne bi bilo letenje kot je, če se zadeve občasno ne zakomplicirajo. Jasno mi je bilo, kje bodo težave z dolinskim vetrom, a da bova izgubila 1.400 m višine do naslednjega pobočja pa nisem predvideval. Franci je bil malo nižje in se je peljal bolj v veter nad dolino nad Trbižem, meni pa tista linija ni bila logična, ker sem imel občutek, da me bo zradiralo iz neba in sem se odločil, da grem iskat zaveterno termiko. Steber tam je bil seveda dokaj grd, a večji problem se mi je zdel, ko sem videl zanos z vetrom tudi višje gor kar je pomenilo, da sem že zdavnaj iz dolincev ven in da že piha zahodnik. Problem? Problem. Ko sva odvrtela vsak svoj steber sva se spet znašla skupaj in sledila je eno samo matranje z letenjem v veter. Spodaj se lepo vidi zanešen prvi steber (desno) in naslednji še bolj spihan steber (levo), ter vnovčen joker na poti nazaj (tri rdeče pike na sredini).
Da malo prekinem to jamranje, pa naj povem, da so bili razgledi res izjemni, visoke baze, videlo se je daleč, pa še nove kraje sva odkrivala.
Čakala naju je še debela ura letenja do obratne točke, kjer bi morala biti ob 15:30, a sva bila tam nekoliko prej (napačen timing). Letenje je bilo ves čas v veter z mnogimi izrečenimi ne prav lepimi besedami, sploh na mestih, kjer v glavno dolino prileti veter iz stranskih dolin. Prav tako ni bilo nič kaj prijetno iskanje termike nad Pontebbo, le malo pred obratno točko. Oblaki so bili vse redkejši, kar je pomenilo tudi, da je vedno več vetra, hitrosti na variu pa niso bile prav sproščujoče glede na kraje, kjer sva bila. Trmasta kot sva, sva seveda obrnila planirano točko v eni čudni zmedi zračnih mas na 100,0 km od starta in sledilo je letenje nazaj, katero bi moralo iti z lahkoto z vetrom, kajne?
Iz višine 2.900 m na obratni točki je šlo spet občasno prek 60 km/h in za hec sem izpustil iz moje uboge Delte še vso preostalo konjenico in sem bil na 78 km/h. Čez hribe nazaj je šlo (pre)hitro, nebo je bilo vse bolj suho, in ko dva hriba nista prijela sva se nenadoma znašla v sistemu dolincev na 1.200 m nad glavno dolino, kar je 400 m nad terenom. Jasno nama je bilo, da sva in deep shit. Tik pred Trbižem sva se nato zadnji trenutek le lahko naslonila na eno pravilno usmerjeno pobočje, kjer je meni uspelo hitro zahakljati steber in kmalu sem bil pod bazo. Franci se je še malo bolj mučil, a zelo sem bil vesel, ko sem videl, da gre končno proti meni. Počakal sem pod bazo, to pobiranje je pa pomenilo tudi, da imava praktično dolet do Slovenije, ker je spet spet letelo kot strela proti Ratečam.
Ker je letos očitno leto priklapljanja Karavank iz vseh smeri sem bil prepričan, da bo tudi tokrat uspelo. In res sva skoraj do Golice letela z vetrom, od tam naprej pa seveda stara zgodba karavanškega vzhodnika, kateri vedno poskrbi za to, da se treba še zadnjič malo bolj potruditi.
Franci je žal moral iti na klic narave na Belsko planino, jaz sem pa že letel proti Stolu, ko sem ga videl ponovno vzleteti. Letel sem klasično linijo preko Begunjščice, na kateri sicer nisem dobil zadostne višine za preskok na kriško goro, a mastni oblaki na veznem grebenu za Dobrčo so me nato ponesli visoko. Priklop Kriške je šel z lahkoto, čeprav sem vseeno pokuril ogromno višine. Kmalu sem nekaj višje od mene zagledal še Francija, ki je letel direktno linijo iz Stola in se ni ukvarjal z Begunjščico.
Sledilo je skupno nadaljevanje letenja proti Krvavcu in več ali manj mi je bilo jasno, da je potreben le še malenkosten popravek višine okrog Storžiča za zaključek naloge. Ko sva tik pred 19. uro zvečer vrtela zadnji 1 m/s steber nad Kališčem se mi je samo smejalo in odletela sva še preko Ambroža do pristanka.
Ko sva po 9 urah v zraku pristajala je pihalo že iz hriba dol in vedno so v teh final glidih prav posebni občutki ko veš, da je dan izkoriščen od začetka do konca in da je plan uspel. A kaj, ko jih je še toliko 😃 Hkrati vedno tudi malo podoživljam traso, tukaj sem pa bolj razmišljal, zakaj tega drugi ne letijo?
Odletena trasa z nekaj statistike:
Letela sva Marko in Franci
Se vidimo v zraku!