V predzadnjem tednu marca je končno napočil trenutek, ko se je polegel veter in je v hribih ostal hlad, doline so se pa močno ogrele, kar je pomenilo, da bodo razmere za letenje idealne.
V četrtek smo se v družbi izjemnih razgledov potepali po Karavankah in Julijcih (mogoče o tem kdaj drugič), v petek je sledilo naporno in mučno letenje iz Smuka v smeri doma (kar mi sicer ni najbolj uspelo), a glavni plani so se naredili za soboto, 26.3.. Tiste tri dneve sem imel fiksno določene štarte in po Smuku sem res komaj čakal, da vidim sneg.
Torej želel sem si spet v hribe in res smo se zjutraj dobili z Mihom, Andrejem, Francetom in Tomijem v Dražgošah. Vsi so člani kluba Krokar Železniki, kateri so mi sploh prvič razkazali štart Bela peč. Prejšnji dan sem imel idejo, da bi letel do Montaža, nato proti Trbižu, potem pa nazaj preko verige Karavank a že na štartu je dal Tomi idejo o možnem podaljšanem tasku, če bomo dovolj hitri.
V zrak smo šli ob prvi termiki že ob 10h in takoj prvi steber je dal vedeti, da dan ponuja veliko, saj se še v sedež nism skobacal, ko je vario prvič ponorel. Letenje preko Sorice in po bohinjskih gorah je bilo izjemno hitro in v dveh urah smo bili že v Bovcu in kaj kmalu za Kaninom tudi prvič prek meje 3.000 m.
Iz Kanina je sledilo letenje proti Montažu, kjer se je France odločil, da gre proti domu, mi pa smo se debelo gledali, kako smo lahko tako hitro tam in smo se odločili leteti naprej. Pojavili so se tudi prvi oblaki v Avstriji, kateri so bili zelo visoko in vsi smo bili v pričakovanju dobrega nadaljevanja letenja.
Pogled nazaj proti kaninskem pogorju. Res je v višjih predelih bilo še precej snega, a hkrati so doline bile kopne in viri termike niti malo vprašljivi.
Letenje nad Montažem je bilo doživetje zase, enkrat sem tam sicer že bil, ampak le na njegovih pobočjih. Nadaljevali smo potem naprej levo od Sv. Višarij, kjer so bili razgledi iz teh izjemnih višin res neverjetni.
Po še dveh preskokih dolin smo se odločili, da obrnemo ob 14. uri nekje okrog Weissenseeja. Nekako se nam je zdelo, da je to dan, ko bo možno leteti tudi nazaj, čeprav nimam v spominu, da bi kdo že letel kaj podobnega. Popoldan je bil napovedan rahel Z veter, kar naj bi nam olajšalo povratek, a ob letenju čez ogromno Ziljsko dolino sem si mislil, da tole bo pa res dogodivščina, če nam uspe priti po zraku tudi nazaj.
Kmalu smo bili blizu obratne točke in zadaj sem zagledal Goldeck na katerega imam tudi lepe spomine.
Weissensee je bil še delno zaledenel, mi smo se pa vozili na južnem grebenu na več kot 3.000 metrih višine in inštrument pokaže, da smo odleteli že več kot 100 km linije, čeprav ob takšni letalni poslastici o kilometrih niti malo nisem razmišljal. Tu nam je družbo delalo nekaj jadralnih letal iz bližnjih letališč na Koroškem in Lienza malo SZ, sicer sem pa videl samo enega jadralnega padalca in kasneje se je izkazalo, da je bil to Lex, ki je letel iz Bassana proti domu blizu Schladminga. Hkrati sem se pa spraševal, kje so vsi ostali piloti na tak dan, saj je vendar bila vrhunska vremenska napoved dan prej?
Glavna uganka dneva je bil preskok iz Dobrača proti Kranjski gori, a iz tega dela žal ni fotografij zaradi napetega letenja. Tomi je na Dobraču hitro dobil zavidljivo višino, z Andrejem sva se trudila po svoje, malo naprej pa je tudi Miha poizkušal srečo. Andrej je že skoraj odbrzel naprej, a jaz sem še vztrajal in dobil dober steber, katerega potem skupaj povrtiva. Še vedno smo bili 500m nižji kot Tomi, a je blo treba iti naprej s tem, kar smo imeli. Tomi je z Enzom z lahkoto nadletel greben Karavank in odbrzel naprej, Miha je uspel za las priti čez greben, z Andrejem pa nisva imela druge izbire, kot leteti prav skozi Korensko sedlo.
K sreči je loterija na sedlu uspela, čeprav nisem prepričan, kolikokrat je kaj takšnega sploh mogoče. V normalnih pogojih bi nas sklatil dolinski veter, tako pa je delovala kombinacija rahlega Z vetra, osončenega pobočja in tudi nekaj sreče z izbiro dobre linije. Po glasnem vzkliku sreče je sledilo hitro letenje iz Kranjske gore do Stola, kjer je bilo še najbolj tečno razpihano ozračje. Tam je sledil še zadnji termični steber dneva do višine 2.900 m in pa sproščeno letenje proti štartu. Tomiju je uspel še preskok v Dražgoše, jaz sem se pa zadovoljil s pivom na drugi strani hriba, katerega nama je z Andrejem na pristanek dostavil Rok in naju odpeljal še po avto.
Odletena trasa in dan, kakršnega tako zgodaj v letu še ni bilo. Izkupiček dneva v številkah je bilo 6,5 h letenja z izjemnimi razgledi in pa 171,3 km FAI trikotnik. Sam sem mislil, da je v marcu iz SLO možen največ 150 km trikotnik, a dan je bil res izjemen, saj smo imeli povrečje 26,8 km/h, seveda z nogami na pospeševalniku praktično na vseh glajdih.
Prišepnili so mi tudi, da tak povratek še ni nikomur uspel do sedaj, nič čudnega, tudi nam je šlo precej na knap. Upam tudi, da se kmalu sestavi dobro vreme, saj bo zanimivo spremljati evolucijo tega trikotnika, je pa žal bolj malo pilotov, katerim je vseeno, če ne uspe in ob poskusu zaključijo nekje v Avstriji.
Marko