Končno je bila spet dobra napoved za letenje v gorah v okolici Brunecka in dopust je bil kot nalašč za iti tja. Šla sva z Blažem Kešnarjem že dan pred letenjem, saj je od mojega doma cca 4 ure vožnje, cilj je bil, da letiva več časa, kot se voziva 😃
Štart je na 2.300 metrih, 300 vm nad planino Grente alm. Do planine sicer vodi cesta, a dostop do izhodišča je peš iz doline, kar pomeni 850 višinskih metrov. Razmišljam sem, ali naj vzamem lahko ali normalno XC opremo. Ker sem se počutil kar fit, sem vseeno vpregel 25 kg nahrbtnik in v 2h in 20 min v res penzionističnem tempu in s pavzami prisopihava na vrh. Noge niso bile prav nič utrujene, ramena pa toliko bolj. V info, zadnja voda je pri koči in je dejansko ne bi rabila nositi iz doline.
Na štartu sva bila dve uri pred letenjem, kar se sliši veliko, a čas je precej hitro mineval. V zraku je bilo še nekaj ostankov neviht preteklih dni in sumljivo nizka baza, ko je nama poznavalec terena Joseph Egger rekel “nicht gut” sem si misli le, da sta vsaj dve napovedi bile vrhunske. Poleg oblakov je ves čas tudi rahlo pihalo dol in ko se je prvi pilot pognal na zahod in šel v zavetrno stan na vzhod sem si mislil, da ne rabimo drame že na začetku. No, izbire ni bilo več in ob 10:21 sva se pognala v zrak ravno na tak način, kot on. Nič po šolsko, bi rekli temu.
Prvi steber sva oba super zahakljala in že kmalu je bil na vrsti prvi preskok v drugo dolino preko sedla Staller. Preskok je levo od jezera, baza ne prav visoka pa bo že, sem si mislil. Ko sem ne prav visoko letel čez sedlo je letelo na trim hitrosti 50-55 km/h, problem za nazaj? Pri sebi sem si samo ponovil to, da letim korak za korakom in se bomo s problemi sproti ukvarjali, naslednji korak je namreč priti pod Grossglockner!
Grebeni nad dolino Defereggen so delali bolj za silo, vseeno je bilo treba kje pobrati do baze za udobno letenje, sploh pa pred preskokom doline proti Kalsu. Na dolgem preskoku je bil čas za prvo čokoladico, od katere energija je prišla zelo prav že nad Kalsom v lovljenju padala v super močni termiki. Ko sva tam zvrtela steber sva šla še tik južno pod Grossglockner in prva obratna točka je dobila kljukico.
Sledilo je letenje po isti špuri nazaj, a s to razliko, da je bilo letenje v veter. Pred sedlom sem hotel imeti čim več višine, ker se je izkazalo za pravilno odločitev, saj je bilo vetra precej in nekaterim pilotom ni uspelo priti čez sedlo in so pristajali gor. Od sedla do štarta je bilo vse skupaj precej čudno z nekaj čelnega vetra iz vsakega vogala in razpihano termiko, a tudi ta del smo pregurali. Tik pred štartom smo se potem vrgli čez greben, od koder je sledilo letenje proti Sterzingu.
Letenje je šlo kar v redu, le povprečna hitrost je bila le 24 km/h v najboljšem delu dneva. Spraševal sem se, kaj delava narobe, a očitno smo bili vsi v isti mineštri, saj sva vmes polovila kar nekaj pilotov na boljših padalih, kateri so štartali pred nama. Odločila sva se potem, da obrneva pred Sterzingom in greva še v sanjske gore, Dolomite!
Krajši del sva letela po isti trasi, nato je pa sledil preskok na vmesni greben oz bolje rečeno plato, kateri je vstopnica za Dolomite. Dan prej sta nama na večerji dva nemška pilota razlagala, da je tisti del zelo siten za letenje in naj se pripraviva na počasno letenje. Zadeva je bila dejansko tako smotana, da so nekateri pristajali na platoju! To pa zaradi tega, ker je precej pihalo in če si preveč zadaj na ravnini, ne moreš priti več nazaj do robu grebena. Napredoval sem zelo počasi, Blaž na začetku še slabše in ravno toliko stran sva bila, da si nisva mogla pomagati med sabo. Naenkrat je pa Blaž zadaj zahakljal hud steber, me nadletel, jaz in IT pilot s Peakom sva se pa še vedno matrala nizko. Naenkrat je obema prikipelo, nakeževa z roko da greva in in sva se odpeljala v zavetrje, kjer sva se po kakšnem kilometru zaletela naravnost v zaveterno termiko ki naju je ponesla v višave.
Nato sem potreboval za priklop visokih hribov le še en steber in dobil sem ga 🙂 Poglejte, kakšen lep odrešilni oblaček me je čakal.
V Dolomitih pa sanjsko, sanjsko in še enkrat sanjskooo! Zahodno orientirane stene, baza je bila na 3700 m, res izjemen pogled po 8 urah letenja in s solzico sreče na očeh.
Najvišji vrh je Tofana di Rozes, katero sem 3x obiskal s plezalnimi čevlji, tokrat sem jo gledal iz zraka. Enkrat sem vprašal Primoža Sušo, zakaj tukaj nikoli ne letijo naprej in mi je rekel, da je tam ponavadi drugo vreme. In res, baza tik nad Falzaregom je bila cca 500 m nižja, prav hecno!
Tam sva se potem ujela nazaj z Blažem in sledila je še pot nazaj do izhodišča. Nekaj je bilo čelnega vetra, a visoka baza oblakov je zagotavljala, da ne bi smelo biti večji težav. Za vsak slučaj maksimalno popravimo višino, kar se izkaže za pravilno odločitev, saj je na pristanku bilo le cca 200 m rezerve. Final glide po 9 urah letenja je bil spet doživetje zase, osenčena dolina, veter je pihal že navzdol in takrat si res rečeš, evo, konec dneva je in jaz še kar letim!
Še malo statistike:
Zaključna beseda? Izjemno sem srečen, da sem lahko doživel takšno letenje na res vsega spoštovanja vrednem terenu. Ves čas so me spremljali izjemni razgledi, a hkrati je to resna tura, ki je začinjena že s samim dostopom. Še se vrnem!
Marko